Berlin teil 1
Jeee …. moja prva prava službena pot … in to še v moje najljubše evropsko mesto … (vzhodni) Berlin … hehe. To bo že ene šestič; tokrat z razlogom. LinuxTag naj bi bil največja evropska opensource konferenca … zdej to je moja prva taka stvar zato ne znam lih primerjat; meni se zdi kr glomazno (stojnice in konference). Je pa res, da je za Berlinske razmere in sam “Messe” tole precej “dwarf” zadeva.
Pot smo začel na vlaku za Zagreb … let iz Zagreba zaradi financ … iz Lj je bilo absolutno predrago (800eur!!!) … sploh, če pomisliš, da je včasih easyjet letel do berlina za 30eur !! 🙁 Vreme depresivno (dež) .. vlak se je cjazil … in prihod v Zagreb je biu precej zamorjen. Ker je scal ni melo smisla vztrajat in lutat po centru (ker do leta sm meu še 5h, vlaki in letala (urniki) se lih ne marajo); zato sm po že precej “domačem” Zagrebu odpešačil do avtobusne (ker samo z busom se da pridt do Plesa). Zagreb, tko na uč in na hitro se počasi in zanesljivo spreminja v tipično (večje) mesto balkanske banana države – kakofonijo slabega okusa, reklam in tečnih, zamorjenih ljudi. So much about “mittleeuropa”; škoda ker se ga ne spomnem kak je biu včasih (pre-91), starejši pravjo da sicer hladen, vendar na nivoju. No zdej (po moje) ni več nič od tega… pa naj se hrvati v svojih frustracijah na glavo postavjo.Na bus terminalu je blo hecn za vidt kako so se windozi za info display sesul in je nekdo šaru po event viewer-ju …. japončkom zravn ni blo nč jasn.
Na letališču sm pa umru od čakanja … 5h … prebral vse kar je pršlo pod roko (+ pol na letalu vse od lufthanse. dzisas kak kič se vse prodaja gor) .. si s terase ogledu cel kup pristankov in vzletov .. mah crknu sm … jeba je ker ne kadim več … tko bi meu skoz kej za počet. Na screeningu se je pa hrvaški “miličnik” prav raznežu k je prešlatu moj JNA made l. 90 vojaški pas … prav, da bo zdržu še 100 let …. stara ljubav zaborava nema a ne?…. 😀
Prvi let, v propelerskem DASH-8 je biu kr mal creepy …. in me je mal psihiral … to bo zarad Vesne, ki s svojimi neutemeljenimi strahovi glede letenja širi slabo karmo; pa tud pozna se mi, da nism že 5 let letel. Meh!
Je blo pa pol v drugo tolk boljš. Štartal v Muenchenu; Zagreb proti temu zgleda kot vaško letališče (so much about regional center), proti Teglu .. tokrat v A320 in blo je super … heh … tud če bi Hans reku, da strmoglavljamo bi užival … otroške sanje o šofiranju migov se morjo nekje izživet. 😀
Prihod v Berlin in navigacija po javnoprevoznih sredstvih uneventful … že vse naštudirano … edin v hotelu (btw sobo imam tik poleg prometne proge … še dobr da mamo radi vlake) se niso pustil prepričat da sm iz Slovenije … ampak je na računu pisal Slowakei. Phew … drugič bomo rekl Jugoslawien.
Še par besed glede konference Linuxtag. Men je super, marsikaj se da vidt in precej pametnega poslušat, mogoče mal info overload in, kakor BA pravi .. trpi ego … ker tle večina itak vse ve al pa vsaj zgleda (heh… o izgledu kdaj drugič) kot da ve (ti pa nič). Zanimiva predavanja, raznovrsta in poučna … no sej pravim … težko primerjam s čem drugim. Stvar je dominantno nemška, zato je precej (po tematiki zanimivh) predavanj v nemščini, vendar se da brez težav razumet … dokler ne začnejo debatirat (Q&A) v dialektu. Je pa sama konf. precej “brezosebna”, ker je precej masovna ni kakih “socialnih stikov”; baje je udeležba 10k ljudi. Ni še konc (tole zdej na koncu pišem med pavzo) in bomo vidl kako bo do petka. Bomo probal čimveč odnest, treba izkoristit privilegij da smo sploh lahko tle (škodi sigurno ne).
Berlin je … “čudovit” … 😉
Slike:
Kamniški vrh
V nedeljo je padla odločitev za nekaj lahkega in hitrega za dopoldne … no pokazal se je, da sm tokrat falu… in to grdo. Če je bila pot proti vrhu pričakovana (in naštudirano) kratka, strma in na parih mestih zahrbtno težka (konec koncev je šlo za “neoznačeno” pot), kjer bi se glede na to kolk sm štorast lahko še fino ubil; je bila pot nazaj precej grdo presenečenje.
Vmes je bilo na vrhu lepo, razgledi na Lj. kotlino čudoviti, skrajno desno je eno prav lepo razgledišče (zraven bivaka); tudi pot po grebenu nazaj je ok.
No za pot po grebenu (in okol čez pl. Osredek) sva se odločila, ker se nisva hotla ubijat po strmini nazaj. Izkazal pa se je, da ima pot od planine Osredek nazaj proti dolini dva prekleto zahrbtna odseka. Prvi je blo prečenje grape po ozki nezavarovani polički … in ko že misliš da je to to te počaka še plezarija okoli previsa po praktično uničeni, krušljivi in nezavarovani poti, kjer vsak napačen korak pomeni … well ….ekspresn izlet v dolino (po melišču). No .. sam smo preživel … kljub moji štoravosti …. komaj. 🙁 Tko, da na koncu ni biu lih nedeljski izlet. Sm pol na netu preveru, itak obstaja še cel kup drugih in lažjih poti …. eh … za drugič … mogoče 😉
Slike:
Pot ob žici okupirane Ljubljane
Že 4-ič ….
Javorov vrh
En tak nezahteven vrh nad Predvorom (cca. 1400m) … cca. 2,5h hoje, ravno prav za prvomajske ….lep dan, nezahtevno … čeprav se je malo vleklo …na vrhu pa mir in tišina; večina je itak rinla samo do Jakoba (in ke je rinlo marsikaj), edin “problem” je biu, da nas je na koncu ujela nevihta.
Bo treba še ….
Slike:
Podčetrtek – Kumrovec
Po Sljemenu je sledil Podčetrtek …. ki se mi je takoj zameril, ker sm se uspel zaletet v kandelaber (in to na praznem parkirišču) + pozneje so pijani štajerci na bazenu samo potrjevali mojo teorijo, da je s tem koncem balkana nekaj hudo narobe. 😉
No ampak midva sva pršla sm kolesart in ne namakat se, zato sva drug dan usekala eno turco ob reki Sotli. V precejšnji vročini, po ne tako ravni cesti 🙁 sva se odpravila proti rojstnemu kraju največjega sina naših narodov. Hitro sva šla na drugo stran Sotle (čez meni tako antipatično in popolnoma odveč mejo) … tam naju je ganju en kuža … čez prekleto strma Zagorska sela do Kumrovca.
Kumrovcu se še kako vidi, da je bil zahvaljujoč “staremu” včasih nekaj … danes pa živi od stare slave (ker vse ostalo je uničeno) – pa še te stare slave se kao sramuje. Občutek je bil (vsaj zame) precej beden .. zato sva se raje odpravila naprej.
Še mal okol .. pa spet čez jebeno mejo (še dobr da je “full gužva” pa štrajk ni pršu do izraza) …čudn da tega dol na sliki niso demontiral, zdej, ko je to “schengen” meja…
..no nazaj do Podčetrtka ….kjer sva se spet nažrla (pice z nadevi po lastni izbiri niso dobra stvar; včasih preveč izbire škodi), ugotovila, da sva prevozila solidnih 45km, pospravla bicikle in se v pasji vročini odpeljala nazaj proti domu.
Sljeme
Kar je bilo sprva mišljeno kot “šala” (se pravi vzpon na to purgersko sljeme) sva se dejansko odločla izpeljat za dan OF. Medtem, ko se je vsa vesoljna Slovenija cvrla v kolonah proti morju, sva jo midva usekala čez Zaprešić, Ilico in skozi mega labirint podsljemenskih uličic zagrebške suburbie (hvala google “drive-flowu”; ker garmin je zahinavu na celi črti) do Šestin, kje je bilo najino izhodišče. Dobr je še to, da pr sosednih ni bilo praznika … zato je bilo (vsaj iz pohdniško turističnega vidika) prekleto mirno; sploh pa … bratje hrvati so žal še vedno preveč “na dark side”, da bi še praznoval kak “dan upora proti fašizmu”. 🙁
Anyhow … 2h30min durhmarša, sprva skozi naselje, potem pa po širokih in na momente še predobro označenih poteh, ne da bi srečala žive duše (ok enga pa sva). Pot lahka, zgolj na parih odsekih “težavnejša” … edin v tej instat vročini se je kr vlekl vse skupaj. Nekje na 2/3 poti se zagleda tv stolp, ki ti da jasno vedt kolk je še lazenja do gor.
Sljeme, kot turistična točka milijonskega Zagreba je zelo priljubljeno in “razvito”, na vrhu imaš vse živo in to privablja veliko (različnih) ljudi. Večina se jih gor pripelje in potem pase zijala, dosti jih pride z biciklom, midva sva bla pa ta dan ena redkih, ki sva prišla gor peš. Sicer je gor precej koč, hotelov, domov (seveda tudi smučišče); midva sva ostala zgolj na Vidikovcu (vrhu) (pogled proti Brežicam); tam v takem pravem planinskem duhu šla na čevape … pršla k sebi in se odvlekla nazaj v mesto.
Nazaj grede je garmin spet gladko zahinavu, in ker nisva imela drive-flowa, sem uporabil odokativno metodo “po občutku” … in naju uspešno, čez Pantovčak (fancy konc…) stvoril na Ilici, kjer je pa itak naravnost do Zaprešiča … in naprej proti Podčetrtku …
Slike:
Ubuntu ….
Hihi … geeky post … 😉
Ahac
Hehe …. moj “localhost” … za po službi. Kratko, sladko in samotno. 😉
Partizanski vrh
V nedeljo sva se ob lepem vremenu odpravila na Partizanski vrh nad Trbovljami. Nezahteven tisočak s “prijaznim” izhodiščem za avto; slabi dve urci prijetne hoje skozi kvazi “trboveljski beverly hills” in ene par vasi (precej psov ;)).
Presenetljivo malo ljudi na vrhu oz. v domu. Glede na vreme pričakoval bolj množičen obisk.
Ravno prav … kratko in sladko … bomo še! 🙂
Vse slike:
Hom
Mal je blo treba migat po vrnitvi iz Francije. Thule truga je kriva, da je “padel” Hom.
Kratko, sladko … ravno prav. Parkirišče pri cerkvi (vas Sora) nabito polno, na vrhu nikogar. Pogled na Lj. kotlino samo za naju …
Val Thorens
Citat iz opisa smučišča na portalu www.skijanje.hr :
“Raj u Alpama, najprestižnije francusko skijalište, najviši skijaški centar u Europi, dio najvećeg skijaškog kompleksa na svijetu. Ako vam to nije dovoljno, više ne možete dobiti.”
In s tem je povedano vse.
Slike:
Cicelj
Še en izmed takih “obskurnih” vrhov in še ena odločitev v zadnjem hipu. Tanja je zbolela, zjutraj sva ugotovila, da je vreme slabo … zato je Javorjev vrh (nad Preddvorom) prestavljen na April. Na brzaka sm zvohu tale Cicelj …. bolj po premisi …kratko in sladko … kar se je na koncu potrdilo.
Štartala v Senožetih … čez Veliko Vas (še ena izmed predalpskih “idiličnih” vasi, ki kar kliče po flashbacki-ih Visoške kronike in pričakovanj, da se bo vsak cajt pojavila ena dekla, ki s solzami v očeh bosa odhaja na “tlako” v sosednjo vas) …
Anyhow …. tabolj strm del se je začel nad vasjo, še malo po grebenu … in ekola … vrh.
Tabla na križišču (ko prideš na greben) je obljubljala 5 min do “dodatnega” žiga (za Sv. Miklavža) … zato sva šla še ke pogledat… pač .. žigu se ne morem upreti. No, čeprav naju cerkvice ne zanimajo je bil na vrhu poleg le-te še lep razgled proti Ljubljani (predvsem pa proti “javnim skladiščem” in Fužinam 😉 )
3h .. kratko in sladko. Zdej pa 2 tedna hribovske pavze in odhod v Francijo na 3300 m.n.v 🙂 !
Vse slike:
Sveta Trojica (Pivka)
No … konkretnejši vrh za Tanjo je ta teden prišel v obliki “pohoda” na Sv. Trojico. Sicer tehnično popolnoma nezahteven vrh, se je zaradi precej oddaljenega izhodišča izkazal za lep, a kar naporen 6-urni pohod. Štartali smo iz Slovenske vasi, kjer nas je na začetku prišel pozdravit lokalni kuža z očitnim fetišem na avtomobile rdeče barve (ma je hotu na vsak način kr v prtljažnik skočt…). Ko je vidu, da ne bo nič iz tega se je pa pustu konkretno počohat … 😉
Kmalu po štartu smo (načeloma po moji krivdi) gladko falili markacijo in potem pol ure za “brezveze” lutali v napačno smer …. dokler končno nism ugotovu, da neki ne štima …. smo šli pač nazaj našli pravo pot in lepo počasi ..mimo (suhega) jezera, pašnikov in “NATO pakt” poligona (sic!) počasi lezli do vrha.
Na vrhu kar nekaj ljudi … nekaj zgubljencev, nekaj družin; vsi razen ene parih Italijanov in nas pa so prišli iz drugih (bližjih) izhodišč. Z vrha prekrasni razgledi na Pivško kotlino, Nanos, proti Snežniku in v daljavi Učki …
Tanja je preživela … midva z Vesno sva pa bila tudi zadovoljna s turo …. sploh glede na to, da je bila tudi Sv. Trojica “kompromisen” predlog, ker Tanja (še) nima gojzarjev …. se bo pa to kot kaže kmalu moralo spremeniti, ker bo treba začet lezt proti cifri 2000 … 😉
Slike:
Resevna
No v nedeljo sva se končno spravila še do “celjskega/šentjurskega kuceljčka” (s transverzalnim žigom) … Resevne. V terapevtske namene sva s seboj vzela še Tanjo. Dodaten izgovor je bil še obisk neke športne trgovine v Celju, kjer prodajajo “špecialne” smučarske čelade, kar pa se je na koncu izkazalo za bolj kot ne polom … ker čelade niso bile ravno uporabne.
Kakorkoli …čudovit sončen dan ….. popolnoma nezahteven vzpon …
in lep razgled z vrha železnega stolpa …
Zanimivo je le-to da v koči na vrhu ni ponudbe hrane … nam je pa prijazni oskrbnik vseeno skuhal kranjske klobase … 🙂
Tanja je na koncu ugotovila, da le ni tako brez kondicije … tako,da bo v nadaljevanju “hribovske terapije” potrebno osvojiti kaj konkretnejšega …. 😉
Vse slike:
