No … konkretnejši vrh za Tanjo je ta teden prišel v obliki “pohoda” na Sv. Trojico. Sicer tehnično popolnoma nezahteven vrh, se je zaradi precej oddaljenega izhodišča izkazal za lep,  a kar naporen 6-urni pohod. Štartali smo iz Slovenske vasi, kjer nas je na začetku prišel pozdravit lokalni kuža z očitnim fetišem na avtomobile rdeče barve (ma je hotu na vsak način kr v prtljažnik skočt…). Ko je vidu, da ne bo nič iz tega se je pa pustu konkretno počohat … 😉

Kmalu po štartu smo (načeloma po moji krivdi) gladko falili markacijo in potem pol ure za “brezveze” lutali v napačno smer …. dokler končno nism ugotovu, da neki ne štima …. smo šli pač nazaj našli pravo pot in lepo počasi ..mimo (suhega) jezera, pašnikov in “NATO pakt” poligona (sic!) počasi lezli do vrha.

Na vrhu kar nekaj ljudi … nekaj zgubljencev, nekaj družin; vsi razen ene parih Italijanov in nas pa so prišli iz drugih (bližjih) izhodišč. Z vrha prekrasni razgledi na Pivško kotlino, Nanos, proti Snežniku in v daljavi Učki …

Tanja je preživela … midva z Vesno sva pa bila tudi zadovoljna s turo …. sploh glede na to, da je bila tudi Sv. Trojica “kompromisen” predlog, ker Tanja (še) nima gojzarjev …. se bo pa to kot kaže kmalu moralo spremeniti, ker bo treba začet lezt proti cifri 2000 … 😉

Slike: